četrtek, 19. november 2015

JESENSKA BERA LITERARNEGA DRUŠTVA RIS

Te dni Literarno društvo Ris zaključuje niz nastopov po idrijskih ustanovah. Potem, ko so 2. oktobra  svoj čas in literarne umetnine delili z varovanci Doma upokojencev na Arkovi ulici v Idriji, so 21. oktobra greli duše še pacientom Psihiatrične bolnišnice Idrija. Vmes so na povabilo Bevkove knjižnice v Novi Gorici gostovali tudi tam. Predstavitev društva ob polni dvorani poslušalcev je popestrila še Ana Manfreda s predstavitvijo prvenca - pesniške zbirke z naslovom Brez tebe. Ista zgodba se je pretekli petek odvila še v gostilni Podkorito v Dolenji Trebuši. Prav na dan sv. Martina so risovi člani gostovali še med varovanci Doma upokojencev na Marofu. V programsko že dobro zapolnjeno jesen je Literarnemu društvu Ris z izidom pesniške zbirke Poezije in s tremi predstavitvami na Idrijskem in Cerkljanskem natočila veselja še Vida Prezelj. Te dni pa se veselijo še ene pesniške zbirke. Jože Brenčič je avtor pesniške zbirke Okruški optimizma - Krhotine optimizma, ki jo je prav te dni izdal beograjski Dinex. Posebnost te zbirke je prav v  tem, da jo je avtor sam prevedel v srbski jezik in so jo tamkajšnji literarni kritiki ocenili z odliko. Niti barve zlate jeseni, topli sončni žarki niti uspehi in dogodki ne bodo društva uspavali, zato bo že prve dni decembra i za člane zvedlo literarno delavnico in kasneje še literarni večer v Godoviču, ki bo lučkam in pričakovanju navkljub namenjen tudi pokojni članici Manji Plešnar. 

Tekst: Ivanka Gantar
Foto:  Vladimir Kržišnik​








sobota, 14. november 2015

Literarni večer v gostilni Podkorito v Dolenji Trebuši



V petek 13.11.2015 ob 19. uri, smo se zbrali člani Literarnega društva RIS Idrija v gostilni Podkorito v Dolenji Trebuši. Predsednica Literarnega društva Ivana Gantar je spregovorila uvodne besede in najavila nastopajoče člane na literarnem večeru: Ano Balantič, Dareta Likarja, Mio Mariša, Vinka Tavčarja, Jožeta Brenčiča in Ano Manfreda. Nekatere je predstavila, drugi pa so sami spregovorili o svojem literarnem ustvarjanju. ŽPZ »Justin Kogoj« iz Dolenje Trebuše nam je na začetku in skozi literarni večer pa tudi za zaključek zapel nekaj pesmi, posebej so poslušalci z aplavzom nagradili pesem z naslovom Kdo sem, ki jo je na besedilo Ane Manfreda uglasbil Matej Kavčič.
Ana Balantič, Mia Mariša in Jože Brenčič smo brali svoje pesmi, Dare Likar odlomek proznega teksta, Vinko Tavčar pa je ob kitari zapel pesem Melhiorca. Tudi ta pesem prihaja izpod peresa našega člana, tokrat Milana Ježa. Glasbo zanjo je prispeval Darko Tušar. V drugem delu je svoj prvenec predstavila Ana Manfreda. Naslovila ga je Brez tebe, ker ga v celoti posvetila pokojnemu možu in je poln čustvenih izpovedi.
Domačini, ki so bili publika na liternem večeru so nastopajoče nagradili z aplavzi.
Na koncu so sledila vprašanja publike o pisanju in je vsak avtor pojasnil, kako beleži svoje misli in kako nastanejo potem pesmi in prozni teksti.
Po uradnem delu literarnega večera smo se družili ob narezku in pijači, pevski zbor je zapel še nekaj pesmi, Vinko Tavčar in Dare Likar pa sta ob igranju na kitari in prepevanje poskrbela za veselo in prijetno vzdušje. Ob pesmi in prijetnem druženju ter dobri volji, je čas tako hitro mineval tja v pozne večerne ure, ko smo se poslovili.
Literarni večer in druženje nam bo v lepem spominu z željo, da bi sledila ponovitev in da bi bilo v bodočnosti takih dogodkov še več.


Zapisal: Jože Brenčič









ponedeljek, 2. november 2015

JABOLKO

Tokrat objavljamo zgodbo s katero je naša članica Dragiča Čuk Novak zmagala na tradicionalnem, devetem maratonu "Rdeče jabolko" v Ajdovščini. Čestitke!!

Jabolko 
Med hlevom in kozolcem je stala velika rdeča mlatilnica, na vozu je nekdo stal in podajal snope moškim na njej, ki so s srpi rezali pasove na snopih. Na posebnem vozu se je oglašal motor, ki je nekoč poganjal lokomotivo poljske železnice. Kolesa so bila podložena, voz pa se je zibal v ritmu , ki ga je dajal stroj. Širok usnjen jermen, napet med motorjem in mlatilnico, je žvižgal.
S kupa, ki ga je očka vrgel z voza, sem povlekla rjuho, jo poravnala na tleh ob koncu ropotajočega stroja, da je nanjo lahko padala slama. Z voza mi je pomahal naj se umaknem..
Nisem imela kaj početi, v hlevu so mukale krave, pod kozolcem so brskale kokoši, za njim je raslo nekaj jablan ib hrušk, trava pod drevesi je bila sveže pokošena, na tleh, pod zadnjim drevesom je ležalo jabolko. Sadeža na tleh ne bi niti opazila, če ne bi skozi veje nanj posijalo sonce. Naslonila sem se na topel steber kozolca, v ustih se mi je nabirala slina, zaprla sem oči in v mislih okušala sladko meso in sok, grenkobo koščic, samo peclja in muhe ne bi pojedla.
Sadež me je mikal, a med menoj in rumenim ciljem mojih želja je bila prepoved; ni naše, nisi doma, ne smeš vzeti.
Očka me pokliče, pomagam mu vezati rjuhe polne slame, ko za hip utihneta motor in mlatilnica in se najine roke z vrvicami srečajo na sredini, zberem pogum:
»Očka, jabolko, tam zadaj na tleh je«, v glasu je bila vse moje hrepenenje.
»Počakaj, da naloživa slamo, potem boš šla vprašat, če ga lahko vzameš«.
 Hitela sem pogrinjati rjuhe, na katere je nalagal slamo, pomagala vezati, pri zadnjem vozlu sem bila že tako nestrpna, da sem se nemirno prestopala, nasmehnil se mi je.
»Kar vprašaj, naj te ne bo strah, bom rjuhe naložil na voz«.
Stopila sem v vežo, glasno pozdravila žensko za štedilnikom in jecajoče vprašala:
» Tam zadaj, tam za kozolcem, pod drevesi, je jabolko na tleh, ga lahko vzamem?«, ženska me je pogledala, se nasmehnila in pokimala » Kar vzemi, pa pazi na ose!« in se obrnila nazaj k loncem.
Stekla sem čez vežo in dvorišče, mimo kozolca, že od daleč sem ga zagledala, čakalo me je. Sklonila sem se in ga hotela pobrati, iz jabolka so zletele ose, mravlje so hitele odnašati drobne kose, od plodu je ostala samo lepa svetleča lupina.
Prehitele so me, ose in mravlje, v očeh so se mi začele nabirati solze, hitro sem se obrnila in stekla k očetu.
»Si ga dobila?« 
Potisnila sem razočaranje nekam globoko vase in komaj izdavila:
»Sem, samo lupina je bila, ose so vse pojedle.«
Očka me je razumevajoče pogledal in molčal, vpregel voz, me posedel na rjuho, polno slame, vzel vajeti v roke, sedel poleg in pognal konja.

Vso pot sva bila tiho, molk je povedal vse.