petek, 23. november 2012

Vtisi z literarnega večera dne 21.11. 2012 v Mestni kavarni Idrija



Pravijo, da je v svetu,v katerem živimo, težko najti sorodno dušo, saj se naše poti le sem in tja dotikajo med seboj. Tega rekla se ni domislila samo današnja moderatorka in avtorica spremnega teksta k literarnemu večeru  s pomenljivim imenom  KJER JE SONCE, TAM JE PESEM, pisateljica Milena Miklavčič, ampak tako mislim tudi jaz , da o večini nocoj sodelujočih ne govorim.



Za kaj pravzaprav gre? Preprosto gre za nezanimanje domačinov, zlasti mladine, da bi prisluhnili, kaj jim imajo povedati tisti redki pišoči avtorji, ki razmere v dandanašnjem ponorelem svetu tehnokratizma in spolitiziranosti doživljajo na nekoliko drugačen način. So posamezniki, ki znajo prisluhniti kapljam dežja, razkriti vibracije srca in uma, se odkrito posmejati drobnim stvarem , ki nam lepšajo življenje … če se izrazim z besedami staroste našega članstva Sabine Eržen: kje so ljudje, ki znajo iz pleteža grmičja priklicati rožnati nasmeh , pa četudi iz spomina … kajti prijetni trenutki kaj radi spolzijo skozi dlani, kot je zapisal Dare Likar, kot tudi smeh rad ponikne, če ga uživamo s premajhno žličko in če pojasnim z verzom Ane Balantič: ne zažgite besed, ki se jim niste nasmejali. Bolj ko razmišljam o vzrokih za zanikrn odnos do kulture, bolj se mi dozdeva, da smo zabredli v globoko apatičnost na vseh področjih našega žitja in bitja. Zato tudi ta članek. 


Sicer pa gredo vse pohvale odličnima fantoma iz Glasbene šole Idrija harmonikarju Jerneju Štremflju in kitaristu Marijanu Novaku, ki sta z energičnimi skladbami vnesla med naše besede pravo mladostno energijo. 


Nocoj smo bili tu za vas Slavica Uršič, Sabina Eržen, Ana Balantič, Andrejka Jereb, Marta Šavli , Irena Cigale, Ivanka Gantar, Dare Likar in Milena Miklavčič. Prostor pa je dobrovoljno napolnjevala prijaznost osebja Mestne Kavarne.


Na boljše čase, dragi prijatelji!
Andra Jereb



torek, 20. november 2012

Kjer je sonce, tam je pesem

Nocoj vam podarim smeh
 in klovna,
 ki igra na gosli. (A.B.)


Literarno društvo RIS iz Idrije prireja literarni večer z naslovom
Kjer je sonce, tam je pesem 
Besede, ki jih bodo prepletali in vam jih podarjali pesniki, pisatelji in mladi glasbeniki Glasbene šole Idrija, vas bodo razveseljevale in vas božale po duši
 v sredo, 21.novembra, ob 18. uri v Kavarni Idrija. 
V upanju, da se vidimo, vam kličemo na snidenje!

petek, 16. november 2012

Šmitna in nakovalo za Daretove Face

Ta kotel, kot ga je pred našim časom imenoval pisatelj Fran Milčinski, ki je bil v njem kot  mladi sodniški pristav, da je eno samo leno mehkužno ozračje in ga po dveh letih zapustil. V tem gnezdu na videz tako zavarovanim pred svetom, a kljub temu tako plodnim, je včeraj razprla platnice še ena knjiga.
 »Pa do konca se ji ni nič poznalo, kar padla je ven in se prismejala na svet.« Bi rekle babice. Njen oče Dare Likar pa ponosen. Kaj ne, saj poleg svojih sedmih že zelo odraslih punc, tokrat pestuje že drugo knjižno zbirko kratkih zgodb. Kovaču, ki je že itak dec, se je pridružila še Faca. V šali doda, da je tako hitel s tole, ker se tudi v njegovem literarnem društvu RIS vsi  neznansko trudijo z izdajanjem knjig. Bo že držalo saj ima že vsak drugi član na polici nekaj del.
Sprehod z Marinkom in ostalimi junaki skozi zapisano, je kot pogled skozi kukalo v Daretovo življenje. Kot vsak pisec tudi on ne more skriti koliko njega je med črkarijo. Nič ni fikcija, vse kar opisuje se dogaja nekje na našem planetu, največ pa globoko v njem, okoli njega. Sam pravi, da se v zgodbah najdejo tudi ljudje, ki jih ni nikoli poznal, o njih nič vedel.

Če se ustavim pri zgodbi o štirih prijateljicah, ki vsaka goni svojo zgodbo in pristanejo pri svojih dedcih. Hvale take in drugačne, dokler se oči ne upro v Njo.
»Ja, moj je pa ... tak ... kako bi rekla ... Pošten!«  Zadrega pri ostalih treh. Ko so odhajale, je Ona še zaklicala za njimi:
»Pa še to sem pozabila ... Pa zgodbe tudi piše!«
Verjetno je s to pripovedjo posegel v najbolj intimen košček svoje biti.
Zgodbo Faca, ki je tudi naslovnica knjige je posvetil očetu.
Ko je usekal možakarja, da je ta obležal med odpadnimi venci in uvelimi šopki, presenečen kot le redkokdaj prej, takrat je stari res pretiraval. To res ni bilo potrebno. Vendar pa, po drugi strani ... tak je bil. Ja naš ati je bil faca. Faca ... pa pika!

Ob radovednosti, če razmišlja o romanu, mu je jezik zamigal, da je pač nekje slišal, da je vendar težje napisati kratko zgodbo (smeh) in bo pri tem verjetno ostal, ampak nikoli se ne ve.
Če se rad smeje, saj ob kitari, ki se pogosto tako dobro počuti v njegovih rokah, je to pričakovati. Ne zanika, da ima tudi kakšen čuden dan kot vsi. Smeje se pa rad. 
Kako piše, ker ob tako številni družini ni bilo nikoli tistega tihega mirnega kotička, v katerem lahko vsak pisatelj plede svoje misli. Dare pravi, da kljub nenehnemu gibanju okoli njega nemoteno lahko klofa po računalniku. Glavca pač.
Da je res glavca in prijatelj, je pokazala slika prepolne mestne galerije. Celo stojišča so bila, zasedena. Da bo vsak prijel v roke knjigo in jo prebral na dušek, ni dvoma.  
Zaželimo mu veselih uric pri pisanju in nič hudega, če včasih z ošiljenim peresom, za Deca se itak spodobi, predvsem pa hvala ža še en kristal na knjižni polici.